Kočevarji oziroma kočevski Nemci so nemška jezikovna skupnost, ki je nekdaj živela na nemškem jezikovnem otoku Kočevsko. To področje je obsegalo približno 860 km2 in je segalo vse do obronkov roškega pogorja ob stiku z Belo krajino.

 

Kočevarje so v te kraje v 14. stoletju naselili grofje Ortenburžani, razlogi za to pa so bili predvsem gospodarski. Semkaj so naselili podložnike s svojih zgornjekoroških, vzhodnotirolskih in tudi južnotirolskih posestev.

 

Kočevarji so v teh krajih bivali več kot 600 let in tako vsestransko vplivali na razvoj Semiča. Semičani so vasi, ljudi in ozemlje na zahodnem delu današnje občine Semič nekdaj imenovali Kočevarska oziroma zanje rekli: “Gremo v Kočevarje”. Na območju občine Semič je bilo nekdaj 34 kočevarskih krajev, danes pa jih je še devet: Blatnik, Brezovica, Črmošnjice, Komarna vas, Mašelj, Planina, Sredgora, Srednja vas in Vrčice.

 

O globokih vezeh med Kočevarji in Slovenci še danes pričajo številne sledi: opuščene kočevarske vasi, kočevarske zidanice na Semiški gori, ostanki pokopališč na Planini in Blatniku, pokopališče v Novem Taboru ter številne kočevarske cerkve in njihove ruševine v črmošnjiški in planinski fari. Ali veste, zakaj Kočevarjev v teh krajih skoraj ni več?

 

Dandanes za ohranitev kočevarske dediščine skrbi več kočevarskih društev in nekateri prizadevni posamezniki. Zelo obiskan je tudi dogodek Dnevi kočevarske kulture. Opustele kočevarske vasi tako dandanes nikakor ne samevajo: marsikateri pohodnik uživa v čudovitih prostranstvih kočevskih gozdov in planjav, kjer se zdi, da čas teče drugače … 

 

Več o življenju Kočevarjev si lahko preberete v knjigi Tu so živeli avtorice Rose Mohar.

Foto: Uroš Novina, ostalo posredoval Zvone Butala