»Spominski kamen ljudstvu izklesan,
Oznanja partizansko govorico.
To, kar sem storil jaz, je vsak dolžan,
Kdor ljubi dom, svobodo in pravico.«
– Napis na spominski plošči, vzidani v prosvetni dom
Prva svetovna vojna je za nekaj let prekinila razgibano društveno in kulturno udejstvovanje Semičanov, vendar ne za dolgo. Ves čas od konca prve do začetka druge svetovne vojne se je le-to razvijalo, širilo in zajelo vse semiške vasi. Tega ni zavrl niti nenehen »boj« oziroma tekmovanje med politično in idejno nasprotno usmerjenimi društvi. Teh pa je bilo pri nas veliko: Sokoli, Orli, gasilsko društvo, javna knjižnica, podružnica Jadranske straže, Rdeči križ in njegov podmladek, Ciril-Metodova družba, Marijina družba, Prosvetno društvo …
Že leta 1919 so člani Katoliškega prosvetno-izobraževalnega društva pripravili igri »Vse naše« in »Kovačev študent«. Težava pa je bila v tem, da niso imeli primernih prostorov za svoje druženje in delovanje. V Katoliškem prosvetno-izobraževalnem društvu so prvi pričeli razmišljati o izgradnji društvenega doma. Težave so se pojavile pri zbiralnih akcijah in prostovoljnem delu. Pomoč je ponudil domači župnik Rafael Grobljar. Dal jim je prostor, denarno pomoč in se tudi sam zelo angažiral. Člani so hodili po fari in zbirali material in denar.
Najaktivnejša je bila družina Mihelčič iz Vavpče vasi, saj je bil oče predsednik Prosvetnega društva, najstarejši sin Jože pa načelnik orlovskega odseka. Dom, ki so ga pričeli graditi leta 1921 in ga spravili pod streho leta 1923, je postal kulturno in prosvetno središče kraja in še bolj razgibal ljudskoprosvetno delo. Na njegovem odru so člani Prosvetnega društva pod vodstvom režiserja Mihaela Novaka – Čoflja uprizorili številne ljudske igre. Dom so si dostikrat izposodili tudi gasilci in si tako z igrami in veselicami nabirali potrebna denarna sredstva.
Dramski krožek Prosvetnega društva pod vodstvom Rudija Golobiča iz Vavpče vasi, ki je bil masker, režiser, kapelnik godbe in pevovodja, je vsaj enkrat letno postavilo na oder doma novo igro. Največkrat so uprizorili dela Finžgarja in Jurčiča. Novi prostori so služili tudi raznim sejam in sestankom. V kletnih prostorih Prosvetnega doma v Semiču je župnik ustanovil tudi mlekarno, ki naj bi postala zadružna, vendar on v to ni privolil. Ravno mlekarna je bila tudi poglavitni vzrok sporov in razhajanj, ki so se v kasnejših letih pojavljali v Prosvetnem društvu in v odnosih z župniščem. Mnogim najaktivnejšim članom je župnik onemogočil delovanje v katoliškem prosvetnem domu, zato so eden za drugim zapuščali Prosvetno društvo: Mihelčiči, Malnariči, Golobiči …
26. aprila 1941 so se v domu nastanili italijanski vojaki. V začetku oktobra leta 1942 je imela v njem svoje poveljstvo Legija smrti. Tu so zasliševali ujete partizane in domačine. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Prosvetni dom zasedli partizani. Prva leta po vojni je imela v njem skladišče soli in drugega blaga kmetijska zadruga. Domače kulturno-prosvetno društvo (KUD) je pod vodstvom šolskega upravitelja Rajka Kunaverja uprizorilo vrsto iger. V kraj se je vrnilo razgibano ljudsko-prosvetno življenje. Nekdanji predvojni prosvetni dom so vrnili KUD-u. Semič takrat še ni imel svojega kina, zato je okrajno kino podjetje iz Črnomlja v Domu ljudske prosvete večkrat predvajalo kratke poučne filme.
Leta 1953 so dom temeljito prenovili. V njem so postavili nov oder in prvi kinoprojektor, ki so ga prvič uporabili 28. oktobra leta 1953, ko je Semič praznoval svoj prvi občinski praznik. Naslov prvega predvajanega filma je bil Na svoji zemlji. Istega dne je pred prenovljenim domom potekala svečana proslava, na kateri so odkrili spominsko ploščo narodnemu heroju Jožetu Mihelčiču. Po njem se je od takrat naprej imenoval ta dom. Tako je najzaslužnejši član za njegovo izgradnjo dobil svoj spomenik, kulturnim ustvarjalcem pa se je uresničila večletna želja: dobili so »svoj dom«.
Do leta 1955 nov oder ni imel kulis, zato se domači igralci niso mogli uveljaviti. Tistega leta so v Prosvetnem domu Jožeta Mihelčiča vendarle uredili oder. Preuredili so tudi malo dvorano, dotlej je bilo v njej skladišče umetnih gnojil kmetijske zadruge. Postala je prav prijeten prostor, tam so potekale številne seje občinskih odborov ter sestanki društev in organizacij.
V Kulturnem domu Jožeta Mihelčiča so se naslednja desetletja vrstile prireditve ob občinskem prazniku, slavnostne seje, telovadni sporedi, kino predstave, izobraževalni tečaji, predstave domače in sosednjih igralskih skupin … Konec petdesetih let so ponovno v celoti prenovili oder in galerijo, naredili novo stopnišče na galerijo in ves stari leseni opaž zamenjali z novim.
Prosvetni dom so obnovili v glavnem z darovanim gradbenim materialom in prostovoljnim delom. Leta 1961 so ob proslavi krajevnega praznika 29. oktobra odkrili osrednji spomenik blizu doma, posvečen 170 padlim in žrtvam fašizma v Semiču in bližnji okolici. Slavnostni govornik je bil dr. Jože Vilfan. Že 24. oktobra pa so v domu pripravili literarni večer, na katerem so svoja dela brali domačin pesnik Lojze Krakar, Tone Seliškar, France Bevk in Tone Pavček. Julija 1962 je na praznik dan borca Krajevna organizacija zveze borcev na zunanji strani Prosvetnega doma Jožeta Mihelčiča svečano odkrila šest spominskih plošč z imeni 170-tih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz Semiča in vse njegove okolice.
Leta 1963 je domača dramska skupina izgubila dolgoletnega režiserja Mihaela Novaka – »Čoflovega«. Bil je tudi odličen igralec, scenarist, kostumograf in masker. Vse bolj aktivna pa je v teh letih postajala Folklorna skupina semiška ohcet, ki je prav tako našla svoj kotiček pod streho prosvetnega doma.
Kulturni dom je bil do leta 2008 deležen le še manjših adaptacij in nakupa razne opreme. Igralska skupina KUD Jože Mihelčič je vse do leta 2000 neumorno pripravljala raznovrstne predstave, s katerimi se je uspešno predstavljala tudi na drugih odrih in tekmovanjih. Semiška igralska skupina, v kateri se je od leta 1950 do 2000 zvrstilo približno 240 igralcev, je domov prinašala nagrade s kulturnih revij in tekmovanj. Povezovala jih je potreba po druženju in kulturnem udejstvovanju. Vse njihove predstave so bile dobro obiskane. Kino sekcija KUD Jože Mihelčič je od leta 1954 do 2004 pripravila približno 3980 predstav z 2320 filmi. Žal je po letu 1995 začel obisk v kinu upadati, po letu 2000 pa so predvajali filme predvsem za potrebe osnovne šole. Tudi oprema je postopoma zastarela.
V domu je imela svoje prostore vrsto let (do leta 2000) tudi knjižnica. Po njeni izselitvi sta te prostore uporabljala sekcija FS semiška ohcet in Društvo kmečkih žensk Semič.
Dom je ves čas nudil prostor raznim organizacijam in društvom, ki so v njem pripravljali seje, sestanke, tečaje, predavanja … Marsikatero novoustanovljeno društvo je imelo v njem ustanovne skupščine, med drugimi tudi Društvo vinogradnikov Bele krajine, ustanovljeno 27. aprila 1978. Vrsto raznih dejavnosti, tudi kulturnih, je v njem organiziralo leta 1998 ustanovljeno Društvo podeželske mladine Semič, pa Konjerejsko društvo Semič, Zveza borcev Semič oz. Društvo za ohranjanje vrednot NOB Semič … Vsako leto so številne proslave in dramske igre pripravili učenci in učitelji Osnovne šole Belokranjskega odreda Semič. Vsa leta je za Kulturni dom Jožeta Mihelčiča skrbelo Kulturno-umetniško društvo Jože Mihelčič Semič z izdatno pomočjo Občine Semič.
V letih 2005-2006 je postajala vse glasnejša ideja, da dom ni več primeren za uresničevanje raznih potreb občanov. Zmagala je odločitev, da ga je treba porušiti in v njegovi bližini zgraditi nov in sodoben kulturni center. V začetku meseca maja leta 2008 so zabrneli stroji in v nekaj dneh je bil dom, ki je bil 85 let središče kulturnega in družabnega življenja našega kraja, zbrisan z obličja zemlje. In kaj je ostalo od njega? Pravzaprav nič! Nekaj let ali morda desetletij se bodo starejši posamezniki še spominjali ur, dni, mesecev in let, ki so jih prebili pod njegovo streho … Nastalo je tudi nekaj fotografij, filmskih posnetkov, biltenov, zloženk, kronik društev in časopisnih člankov, ki pričajo o njegovem obstoju.
Osnovna šola Semič je v sodelovanju z Občino Semič in KUD-om Jože Mihelčič 19. aprila 2008 pripravila zadnjo kulturno prireditev v tem semiškem kulturnem domu.
»Iz roda v rod
duh išče pot…«
Z verzi velikega Belokranjca Otona Župančiča zaključujem kronologijo Prosvetnega doma oziroma Kulturnega doma Jože Mihelčič Semič (1923 – 2008).
Rozi Mohar
