Med 2. sv. vojno je Bela krajina dala pomemben prispevek k uspehu narodnoosvobodilnega boja.

Semič je leta 1941 zasedla italijanska vojska. Domačini so v sodelovanju z odporniškim gibanjem kmalu začeli razne diverzantske akcije in tako okupatorjem oteževali nadzor nad Belo krajino. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je Bela krajina postala središče slovenskega partizanskega gibanja.

28. oktobra 1941 so na Smuku nad Semičem ustanovili Semiško četo. 30. oktobra so se jim pridružili borci iz drugih belokranjskih krajev in ustanovili so Prvo belokranjsko četo. Še istega dne so v visokem snegu krenili v boj na Dolenjsko. Njihov pohod je bil načrtovan pomanjkljivo, saj so premalo vedeli o poti in ovirah na njej. Ko so prispeli do reke Krke, narasle vode niso mogli prečkati. V snežnem metežu so se vrnili na Gornje Laze, da bi tam izčrpani  prenočili. V svoji neizkušenosti straže niso postavili. Spali so v Šobarjevi hiši in na hlevu pri Mavsarjevih.

Italijanski vojaki so izvedeli, kam so se zatekli partizani. Obkolili so Mavsarjevo domačijo na Gornjih Lazah in jo zažgali. Partizanom so tako onemogočili umik in jih pobili, ubili so tudi gospodarja Alojza Mavsarja. Nekaj partizanov iz Šobarjeve hiše se je uspelo umakniti, a so jih prijeli v naslednjih dneh. Skupno je življenje izgubilo devetnajst belokranjskih prvoborcev.

Komisarja čete Jožeta Mihelčiča so ujeli dan pozneje. Novembra 1941 so ga Italijani v Ljubljani obsodili na smrt, ga ustrelili in pokopali v Trstu. Leta 1951 je bil proglašen za narodnega heroja.

Na mestu, kjer je nekoč stala Mavsarjeva domačija, danes stoji spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. 

V spomin na dogodke ob ustanovitvi Semiške čete občina Semič praznuje občinski praznik 28. oktobra. Spomin na te borce živi tudi v imenu Osnovne šole Belokranjskega odreda Semič. Planinsko društvo Semič vsako leto organizira pohod po poteh Prve belokranjske čete.

Lokacija

Foto: Uroš Novina