Obdobje 2. sv. vojne je tudi Belokranjcem prineslo številne težke preizkušnje. Semič je bil vključen v italijansko okupacijsko območje in obdan z bodečo žico, to pa je domačine močno podžgalo k uporu. Po umiku italijanske vojske leta 1943 se je na ozemlju Bele krajine izoblikovalo osvobojeno ozemlje. Tukaj so zaživele mnoge pomembne institucije. V gozdovih Kočevskega roga so partizani zgradili več partizanskih bolnišnic, ena od njih je bila Zgornji Hrastnik. Postavili so jo v bližini hriba Bukova gorica približno 6 km od Črmošnjic.
Najprej so zgradili dve zasilni baraki in pokrito kuhinjo. Sprva so ranjence operirali kar na navadni mizi, na posteljah ali celo zunaj. Si sploh lahko predstavljamo požrtvovalnost zdravniškega osebja, ki je pomagalo ranjencem v teh odročnih kočevskih gozdovih?
Upravnik bolnišnice dr. Janez Milčinski – Peter je sam izdelal načrte za pravo operacijsko mizo in vso potrebno opremo. Po njegovih načrtih so nato izdelovali opremo za vse roške bolnišnice. Sredi te divjine so partizani uredili celo aseptično operacijsko sobo, to je sterilen prostor za izvajanje najtežjih operacij.
V bolnišnici Zgornji Hrastnik so zdravili več kot 400 težkih ranjencev. 69 jih je tukaj umrlo, pokopani so na grobišču v bližini bolnišnice. Ta bolnišnica je imela za narodnoosvobodilni boj izjemen pomen, saj so v njej izvajali zelo zahtevne medicinske posege.
Zaradi svoje edinstvene vloge med vojno je bolnišnica Zgornji Hrastnik spomenik državnega pomena. Ob pogledu na lesene kirurške barake obiskovalec začuti globoko spoštovanje do vseh, ki so tukaj rešili mnoga življenja s svojim pogumom, požrtvovalnostjo in tovarištvom.
Na Planini pod Mirno goro, približno 7 km od bolnišnice Zgornji Hrastnik, so leta 1944 ustanovili Invalidski pevski zbor. Ranjeni partizani so s pesmijo bodrili borce in v težkih časih spodbujali ljudi k uporu. Partizanski pevski zbor deluje še danes in tako ohranja spomin na vojne čase.
