KJE JE PRIMADONA?

Komedija zmešnjav iz zakulisja opernega gledališča

Cleveland, 1934. V tamkajšnji operni hiši je vse pripravljeno na vrhunec jubilejne sezone, nastop svetovno znane sopranistke in po oceni revije Time najbolj »vroče« ženske na svetu – Elene Firenzi. Gostjo v razkošnem hotelskem apartmaju nestrpno pričakujeta intendantka operne hiše, gospa Wylie, in njena asistentka Jo. Toda, ker primadona zamuja, se počuti slabo, za nameček pa ji njen mož po strastnem izbruhu ljubosumja napiše še poslovilno pismo in izgine, poseže po uspavalih in alkoholu. Odpoved predstave bi za operno hišo pomenila propad, zato na prigovarjanje gospe Wylie v vlogo Carmen vskoči neopazna, toda pevsko nadarjena asistentka Jo. V trenutku, ko se Jo znajde na odru, se prava primadona prebudi in napoti v Opero … Na tem mestu se komedijsko dogajanje šele prav zaplete. Za popolno zmedo ob pravi Eleni in v Eleno preoblečeni asistentki poskrbita še pohotna snubca, Join mlačni zaročenec Jerry in pristni nizozemski tenorist Leo, svoje doda tudi muhasta predsednica opernega društva. Komedija se, kot se za žanr bulvarke spodobi, razplete v zadovoljstvo vseh: primadona se bo odslej bolj kot karieri in mladim moškim posvečala možu, Jerry, sin gospe Wylie, pa preneha omahovati in v Jo prepozna bodočo partnerko.

Komedija Kje je primadona (2022) je predelava komedije Ti nori tenorji (Lend Me a Tenor), ki jo je ameriški dramatik in režiser Ken Ludwig napisal leta 1986. Ohranil je dramsko dogajanje, vendar pa je v njej tri vodilne moške vloge zamenjal z ženskimi, s čimer je v temelju zamajal in spremenil moško-ženske odnose, z njimi pa tudi očišče komedije, saj, kot pravi, »Ženske drugače čustvujejo in se na enake situacije čustveno odzivajo popolnoma drugače kot moški. Zato sem moral komedijo začeti pisati od začetka«.

Komedijo, ki jo odlikujejo duhoviti dialogi, predvsem pa elementi bulvarne komedije, kot so preobleke, zamenjave oseb, hiter tempo in presenečenja za zaprtimi vrati, je režirala Katja Pegan, ki velja za eno vodilnih režiserk komedij pri nas.

Iz kritik:

Marija Čuk / Primorski dnevnik

V prevladujoči gledališki usmeritvi in ponudbi, kjer se vrstijo priredbe, popolne revizije tekstov, brisanje avtorjev in njihovih osnovnih sporočil, krčenje govorne sočnosti, obračanje na glavo in zanikanje antičnih mitov in klasike, je najnovejša premiera (koprodukcija koprskega in ptujskega gledališča) v Kopru pravi retrogardni izziv na odru, ki je dandanašnji opustil užitek igre in sprostitev (zgleda, da je treba med predstavami trpeti in se zvijati v filozofskih in identitetnih krčih, kar naj bi bilo času primerno).
Razkošni kostumi (Alan Hranitelj) bleščečih barv z močno karikiranimi sestavinami, duhoviti glasbeni notni zapisi (Mirko Vuksanović), prizorišče, ovito v šope svetlobe (Jaka Varmuž), realistična razpoznavna scenografija hotelskega apartmaja (Marco Juratovec), ki ne pušča dvoumnosti in zarisuje natančne možnosti gibanja nastopajočim (poln kontrast minimalističnim prijemom), ter poskočna dinamična režija Katje Pegan so ustvarili poltretjo uro kratkočasja.  Na odru se je udejanjila komedija Kena Ludwiga Kje je primadona?, slovenska praizvedba v prevodu Tine Mahkota.
[…]
Režiserka Katja Pegan se je v polno zavedala frivolnosti ponujenega in da je komedija ameriškega pisca le lahkotna sprostitev in nič več. A v tem gnezdu je bila tudi past: če bi predstava nasedla vabam površnosti in nezahtevnosti, bi se v hipu prevesila v negledljiv naivni amaterizem, tako pa smo bili očividci izjemno disciplinirane postavitve z natančno odmerjenim odrskim tempom in dialoškim ritmom, prizori so si sledili logično in zapleteno kot v kriminalki, čeprav gre za komedijo.
Osem protagonistov je izrażalo svojstvene osebnostne značilnosti, vsak igralski delež je postregel z zelo individualno oblikovanimi potezami, tako da bi lahko vsak lik stal tudi sam na odru s karikaturo samega sebe, toda vpel se je v celoto zmešnjavnega kaosa. Vloge so bile vse po vrsti opazno oblikovane, duhovite, kot da bi se igralci in igralke spet selili v kožo gledališke igre, si dali duška, uživali. Posebej gre podčrtati delež Lare Jankovič v vlogi intendantke operne hiše, a prav tako so bili učinkoviti Pia Skvarča, Rok Ličen, Sara Gorše, Blaž Popovski, Igor Štamulak, Mak Tepšić in Mojca Partljič.
Kje je primadona? je predstava, ki razbremeni gledalca in ga razvedri za čas svojega trajanja. Nič več, a dovolj.