Zgodovina Semiča je resnično izjemna. Ozemlje Bele krajine je bilo že v prazgodovini dokaj gosto poseljeno, vendar med kraji s prazgodovinskimi prebivalci ni najti Semiča. Zato pa je znanih več krajev v njegovi bližini: v prazgodovini je bila poseljena kraška jama Judovska hiša na levem bregu Krupe, v Moverni vasi pa so odkrili ostanke naselbine iz mlajše kamene in bakrene dobe.

Od prvega tisočletja pred našim štetjem so okoli Semiča živeli Iliri in morda tudi Kelti, ki so jim v zatonu zadnjega stoletja sledili Rimljani. Takrat je bilo življenje tukaj živahnejše, in sicer predvsem zaradi rimske ceste Soteska–Gaber–Semič–Jugorje. Takratno življenje je pustilo sledi v Mitreju na Rožancu, na Otovcu, v Moverni vasi, Judovski hiši, na Vinjem Vrhu in Štrekljevcu.

Stari Slovani so se ob koncu 6. stoletja ustavili tudi v Beli krajini. Kdaj so se naselili pod današnjo Semiško goro, pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Za šalo pravijo drugi Belokranjci Semičanom ŠOKCI. V Vojni krajini je izraz »šokec« pomenil  rimokatoličana. Verjetno so dali Semičanom ta naziv pravoslavni Uskoki, ker se Semičani niso dosti mešali z ljudmi druge krvi in vere, ampak so ostali od nekdaj čisti Slovenci in rimokatoličani (J. Trdina: Izbrani spisi, Izprehod v Belo Krajino, Lj. 1912).

Krajevno ime Semič prvič zasledimo v 13. stoletju, ko je bil gospodar Bele krajine Henrik Adeški. Sama cerkev sv. Štefana pa je prvič omenjena v listini oglejskega patriarha leta 1228, prafara iz leta 1338 pa je last nemškega viteškega reda (leta 1268 Spanheimi prepustijo svoje župnije Križnikom).

Semič je dobil ime po gradu, ki je stal pod vrhom hriba Semeniča. Lastniki so bili gospodje Semeniči. Grad, ki naj bi ga sezidali že v 12. stoletju, so leta 1547 porušili Turki, zato so se plemeniti Semeniči preselili na grad Smuk (Smuckh).

V okolici Semiča so stali še trije gradovi:

– grad Krupa (Krupp), ki je bil največji, je morda stal že v 13. stoletju in so ga leta 1942 požgali,

– dvorec Siemitsch (Vajdov), sprva pristava gradu Smuk, pozneje pa samostojna gospoščina (leta 1943 je bil požgan),

– dvorec Podturn, Turn, Pungrt ali Sternišev dvorec (Sternisenhoff) so leta 1902 podrli, ohranil se je le graščinski kozolec. V tem gradiču je za časa lastnika Kuralta kot novomeški gimnazijec učiteljeval pesnik Simon Jenko in mu je bila domača hči Leopoldina mladostni ideal.

V 14. stoletju so grofje Ortenburžani na obronke roškega pogorja naselili Kočevarje, ki so tu prebivali več kot šeststo let in vsestransko vplivali tudi na razvoj Semiča. O tem pričajo opuščene kočevarske vasi, zidanice na Semiški gori, ostanki pokopališč na Planini in Blatniku, ostanki cerkva črmošnjiške in planinske fare …

V 15. in 16. stoletju je tudi Semič občutil grozote turških napadov. Posebno hud napad na Semič se je zgodil leta 1547, ko so Turki opustošili vso Belo krajino in odpeljali v suženjstvo več sto ljudi. Da bi se obvarovali, so Semičani okoli farne cerkve v Semiču in okoli podružnične cerkve sv. Florijana na Krvavčjem Vrhu zgradili protiturški tabor. Za obrambo sta bila zgrajena še dva protiturška tabora: Stari Tabor in Novi Tabor v bližini vpadnice Črnomelj – Novo mesto.

 

V prvi polovici 16. stoletja je Semič zajela reformacija. Eden prvih protestantov je bil župnik Nikolaj Tuskanič. Leta 1585 je Žiga Semeniški ob gradu Semenič zgradil protestantsko kapelo. V začetku 17. stoletja so Semič pretresali verski boji protireformacije.

Po zlomu protestantizma v semiški fari se je razmahnila gradnja cerkva – v 17. stoletju so jih zgradili kar osem. Najbolj znana je cerkev sv. Trojice na Vinjem Vrhu, zgrajena leta 1647. Najstarejša podružnična cerkev je cerkev sv. Primoža in Felicijana na Gabru; v svojem seznamu iz leta 1334 jo Ivan naddiakon Gorički omenja skupaj s cerkvijo sv. Marije Magdalene v Rožnem Dolu. V poročilu črnomaljskega župnika Heldta iz leta 1526 so omenjene naslednje cerkve: Marijina v Črmošnjicah, sv. Jožefa v Kotu, sv. Nikolaja na Gradniku in sv. Katarine na Brezovi Rebri. Sezidane so bile že pred to omembo, saj cerkev Marijinega vnebovzetja omenjajo že pred prihodom Kočevarjev.

Župnija Semič je upravljala petnajst cerkva, župnija Črmošnjice osem (leta 2009 je praznovala 500-letnico delovanja), župnija Planina pa šest.

Tudi naslednja desetletja niso prinesla miru. Vrstili so se vpadi manjših turških enot in Uskokov. Leta 1646 je v Semiču razsajala kolera, zato so pokopališče premestili na Sela in sezidali cerkev sv. Duha. Iz tega obdobja sta ohranjeni kužni znamenji na Trati in na Planini.

V 18. in na začetku 19. stoletja so Semič vznemirjali hajduki. Najhuje so ga izropali leta 1720 in 1723. Manj pretresov je prinesla francoska okupacija (1809–1813), ko je bil Semič s svojim županom vključen v metliški kanton.

O upornem duhu prebivalcev pod Semiško goro v revolucionarnem letu 1848 so pisale tudi Bleiweisove Novice. Kmečki upor proti Kuraltom, lastnikom gradu na Smuku, je bil namreč eden zadnjih na Slovenskem.

Pouk je v Semiču prav gotovo potekal že v začetku 18. stoletja. Leta 1774 so ustanovili trivialno šolo. Leta 1838 so zgradili novo šolsko poslopje, leta 1856 pa je kraj dobil prvega učitelja Franca Kendo. Leta 1878 so za otroke iz oddaljenih naselij in za manj nadarjene odprli »pripravšnico«. Leta 1878, ko je bil šolski nadzornik in predsednik šolskega sveta graščak Podturna Edvard Kuralt, je Semič dobil Kmetijsko nadaljevalno šolo.

Ljudsko-prosvetno in narodno življenje se je razgibalo z ustanovitvijo narodne čitalnice 1. maja 1882. K vsestranskemu razvoju kraja je več kot tri desetletja veliko prispeval dekan Anton Aleš, doma iz Mengša, ki ga je večkrat obiskal tudi pisatelj Janez Trdina.

Leta 1873 je kraj s pomočjo Kmetijske družbe dobil velik občinski vodnjak z ročno črpalko. Že od leta 1872 se omenja delovanje godbe na pihala. 20. oktobra 1894 so ustanovili prostovoljno požarno brambo. 27. junija 1898 so odprli prvi vodovod, ki ga je v tistem času imela le malokatera slovenska vas. Na odprtje vodovoda spominja obelisk – kamnita piramida na Blatniku. Leta 1899 so ustanovili Hranilnico in posojilnico. Čitalnica in gasilsko društvo sta vsako leto pripravila več gledaliških predstav.

Leta 1903 je Semič dobil farno knjižnico, leta 1911 pa so ustanovili telovadno društvo Sokol. Istočasno je že delovalo tudi klerikalno usmerjeno Izobraževalno društvo (od začetka 1914 je imelo svojo godbo, 18. avgusta 1900 je bila ustanovljena Marijina družba, 30. septembra 1901 Mladeniška Marijina družba, nato telovadno društvo Orel).

25. maja 1914 je iz Novega mesta v Belo krajino stekla železniška proga z dvokilometrskim predorom.

 

Prvo svetovno vojno so težko občutili tudi semiški fantje in možje, kmetje pa so morali oddajati hrano in živino. Po novi progi je včasih dnevno vozilo tudi po štirideset “vojaških vlakov”.

Po prvi svetovni vojni se je pričelo precej graditi: nova šola – 1931, župnišče – decembra 1938, prosvetni dom – konec dvajsetih let, sokolski dom – 1936, gasilski dom – 22. avgusta 1937, s čimer se takrat ni mogel pohvaliti noben drug kraj v Beli krajini. Decembra 1934 so ustanovili Gospodinjsko nadaljevalno šolo.

Semič je bil z Belo krajino aprila 1941 vključen v italijansko okupacijsko področje, to je Ljubljansko pokrajino. Italijani so zasedli Semič 26. aprila 1941. Odporniško gibanje se je začelo kmalu, 30. oktobra 1941 so na Smuku ustanovili Prvo belokranjsko četo, že 28. oktobra 1941 pa Semiško četo (na ta dan praznujemo občinski praznik), ki je 2. novembra 1941 na Gornjih Lazah doživela tragedijo.

Po kapitulaciji Italije so se v Semiču namestili partizani. V osnovni šoli je bila podoficirska šola VII. korpusa. V Dergančevi hiši je leta 1944 vadilo Slovensko narodno gledališče; tam pa je bil tudi sedež glavnega odbora RK Slovenije. V hiši Leopolda Bukovca je bil od 1944 do maja 1945 zbirni center za ranjence in ameriške pilote. V Brunskoletovi hiši je deloval javni tožilec Vito Kraigher. Na Planini so leta 1944 ustanovili Invalidski pevski zbor; v Črmošnjicah, Starih Žagah, Sredgori … so delovale razne partizanske delavnice; na področju občine Semič so delovale evakuacijske baze in bolnišnice: Topolovec na Črešnjevcu, Zgornji Hrastnik … Svoje delovno zatočišče so pri nas našli Bojan Adamič, Božidar Jakac (Muzej novejše zgodovine hrani njegove številne fotografije, nastale v Beli krajini), Matej Bor …

Po vojni sta se pričeli obnova in izgradnja kraja, ki je v naslednjih desetletjih ponovno vsestransko zaživel predvsem z razvojem tovarne Iskra (ustanovljena je bila 1. aprila 1951). Leta 1952 so ustanovili mizarsko podjetje, 15. septembra 1946 lovsko društvo, aprila 1952 so se krajevni ljudski odbori združili v občino, julija 1954 so obnovili planinski dom na Mirni gori (leta 1942 so ga požgali Italijani), 1. januarja 1956 pa so odprli zdravstveno postajo. Konec leta 1958 je bila semiška občina ukinjena in vključena v Občino Črnomelj. Leta 1960 so odprli novo zdravstveno postajo v Dergančevi hiši in istega leta ponovno oživili “Semiško ohcet”.

Leta 1961 je Semič dobil novo železniško postajo.

Semič doživlja nov polet v razvoju, odkar je leta 1995 spet postal samostojna občina. Zadnja leta se občina razvija tako, kot se je ob koncu 19. stoletja.

 

 

IZ SEMIČA IN OKOLICE SO DOMA ZNANI SLOVENCI:

– Adam KRABATH (Semič, 1711–1754), duhovnik in gospodarstvenik

– Janez STARIHA (Sadinja vas, 1845–1915), duhovnik in škof v ZDA

– Davorin JUDNIČ (Semič, 1860–1922), fizik in matematik

– Martin KONDA (Osojnik, 1872–1922), v ZDA izdajal list Glas svobode, založnik

– Franc DERGANC (Semič, 1877–1939), doktor medicine, publicist

– Jakob KONDA (Gradnik, 1880–1970), doktor prava, sodnik Vrhovnega sodišča Slovenije

– Janko LAVRIN (Krupa, 1887–1986), slovstveni zgodovinar, esejist, prevajalec

– Lojze GOLOBIČ (Štrekljevec, 1902–1934), profesor, pripovednik, knjižni recenzent

– Anton OVEN (Stranska vas, 1905–1942), profesor slavist ter avtor Mrtve straže

– Ivan SIMONIČ (Vinji Vrh, 1905–1979), zemljepisec, zgodovinar, leksikograf, napisal samostojno delo Špeharska dolina in grad Poljane ob Kolpi

– Anton LAVRIN (Vinji Vrh, 1908–1965), skladatelj

– Radko POLIČ (Rožni Dol, 1919–1988), publicist, muzealec

– France PAPEŽ (Kot pri Semiču, 1924–1996), pesnik, pisatelj, esejist, urednik, prevajalec, slikar

– Lojze KRAKAR (Semič, 1926–1995), slavist, pesnik, prevajalec

– Tonček PLUT (Mladica, 1908-2001), ljudski pevec in godec na bršljanov list

– Tinca STEGOVEC (Planina, 1927), akademska slikarka, grafičarka

– Mihaela NOVAK (1930), gledališka igralka

– Metoda ZORIČ (1944), gledališka igralka

– Marija RUS (1949), slikarka

– Dušan PLUT (1950), doktor geografskih znanosti in docent

– Boža KRAKAR VOGEL, docent doktor slavist (profesor)

 


pripravila: Rosa Mohar, prof.

Več o zgodovini Semiča si lahko preberete v knjigi Semič v obdobju narodnega prebujanja, avtorice Rose Mohar