SEM’ŠKA OHCET ZA DANAŠNJI ČAS
splet tradicionalnih običajev in sodobne ponudbe

Kot vsak kraj ima tudi Semič lastno identiteto. Ta je pisana, saj jo tvorita narava in prebivalstvo; tvorijo jo tradicija z običaji, zgodovina, sodobna ustvarjalnost, odnos do sveta in na tisoče drobnih posebnosti. Zato je pomembno, da si vsak kraj občasno podari neko svojstveno slavje, festival skladen s to identiteto, festival, ki ga prebivalci posvojijo in na katerega lahko s ponosom povabijo tudi goste od drugod. Namreč le festival z lastno identiteto je lahko odmeven, to pa pomeni, da ga morajo najprej posvojiti domačini.

V preteklosti je to vlogo v Semiču igral festival Semiška ohcet, ki je združeval ljubezen do tradicije in folklore s praznovanjem ljubezni. Utelešal je identiteto in srčnost Semiča ter slovel daleč naokrog. Vse se spreminja in tudi pogoji in osnove za tako slavje so počasi poniknili in festival se je prelevil v Zaključek poletja na Sem’škem placu. Le-temu ni bilo treba izpolnjevati težkih pričakovanj, ki bi jih nosila s seboj Semiška ohcet, bil je izraz sprejemanja sprememb, ki jih prinaša čas. A hkrati se je s to spremembo nekoliko izgubila tista posebnost, ki je festivalu nadela v semiški tradiciji utemeljeno svojstveno identiteto.

Od izvorne Semiške ohceti je sedaj preteklo dovolj časa, da se lahko staremu običaju neobremenjeno poklonimo na nov in inovativen način, brez pričakovanj, da bo vedno vse natanko tako, kot je bilo. Zato smo sklenili Semš’ki ohceti postaviti živ spomin v obliki gledališke uprizoritve in tako hkrati oživiti še en pomemben element lokalne tradicionalne identitete, semiško gledališko dejavnost. Ta je bila v Semiču tako zelo živa, da je dala celo prvi zagon za ustanovitev Narodnega gledališča (danes Slovensko narodno gledališče). Pobuda o ustanovitvi le-tega je bila namreč dana prav na Kongresu slovenskih kulturnih delavcev v Semiču januarja 1944, kar pa ni pomembno le za Semič, temveč za celo Slovenijo. Postavitev v odprto in zeleno okolje Semiškega parka vdahne uprizoritvam svojstveno dušo in ljudskost. Obetamo si lahko lahkotno veseloigro, ki bo tradicijo obudila v življenje, namesto da bi jo obnavljala komorno in muzejsko.

Ker smo si želeli, da bi ljudske in živahne veseloigre, smo k sodelovanju povabili kakovostnega (Borštnikovega nagrajenca, prejemnika Zlate paličice, mednarodno nagrajenega) pa vendar ljudskega scenarista, gledališčnika in filmskega igralca Tadeja Piška. Ta ni le preštudiral obstoječih virov o Semiški ohceti in napisal scenarija, temveč je prevzel tudi režijo in izvrstno motiviral dramsko skupino, za katero želimo, da bi z delom v okviru Kulturnega centra Semič nadaljevala tudi v prihodnje.

Stik z lokalnim in tradicionalnim bomo ohranili tudi v celi vrsti tradicionalnih točk. Program bomo v veliki meri posvetili domačim, belokranjskim ustvarjalcem od otroških folklor do belokranjskih glasbenic in Godbe Semič. Poseben poudarek pa bomo namenili tudi lokalnim ponudnikom, s katerimi poleg tradicionalnega sejma pripravljamo prav posebno zgodbo – POROČNI SEJEM s spremnim programom in pogovori. Sem’ška ohcet na moderen način je namreč več kot le tradicionalno obredje. Z domišljijo jo lahko lokalni ponudniki s pomočjo poročnih organizatorjev v prihodnosti nadgrajujejo in tako vseskozi obdržijo korak s časom.
Sem’ška ohcet lahko postane vse od poročnega skoka s padalom, do čarobne zgodbe »izvira ljubezni« na Krupi, do pohodne poroke na Smuku, skratka splet tradicionalnega in sodobnih pristopov. Poročni organizatorji ter semiški ponudniki v turizmu, gostinstvu in še marsičem, lahko v združevanju tradicije in sodobne ponudbe skupaj ustvarijo poročne zgodbe, kakršnih ne more biti nikjer drugje kot v Semiču. Ustvarijo lahko Sem’ško ohcet za današnji čas.

Jaka Jarc, direktor Kulturnega centra Semič

Naj živi semiška ohcet

Semiška ohcet je eden najprepoznavnejših običajev Bele krajine, saj bogata dediščina, prepletena s simboliko in obredi že desetletja priča o načinu življenja naših prednikov. Prav želja po ohranjanju tega dragocenega izročila je bila izhodišče za nastanek predstave Naj živi semiška ohcet.

Že od začetka pa je bilo jasno, da na oder ne želimo postaviti zgolj etnološke rekonstrukcije ali dokumentarnega prikaza nekdanjih poročnih običajev. Naš cilj je bil ustvariti živahno gledališko komedijo, ki spoštuje tradicijo, hkrati pa jo nagovarja skozi oči sodobnega človeka. Tako smo semiško ohcet postavili v današnji čas in jo obogatili z vprašanji, ki ostajajo aktualna tudi danes.

V središču zgodbe se srečata dva svetova. Na eni strani stoji generacija, v kateri so bile poroke pogosto stvar dogovora med družinami, ljubezen pa ni imela odločilne besede. Na drugi strani je sodobna generacija, ki partnerstvo razume predvsem kot svobodno izbiro, utemeljeno na medsebojni naklonjenosti in ljubezni. Prav soočenje teh dveh pogledov odpira prostor za humor, nepričakovane zaplete in razmislek o tem, kako zelo so se spremenili medčloveški odnosi.

Pomemben del te spremembe predstavlja tudi položaj žensk. Če nekoč nevesta pri izbiri ženina pogosto ni odločala o svoji usodi, je danes njena beseda samoumevna in nepogrešljiva. Ta premik smo želeli prikazati z igrivostjo in komičnimi situacijami, ki pa pod površjem nosijo tudi sporočilo o družbenih spremembah.

Pri nastajanju predstave smo ves čas izhajali iz natančne etnološke študije semiških poročnih običajev. Številni obredi, značilni elementi in drobni detajli, ki so nekoč spremljali semiško ohcet, so ostali zvesto ohranjeni tudi v naši uprizoritvi. Le okvir, v katerega smo jih postavili, je gledališki, saj je poln humorja, živahnih dialogov in sodobnega pogleda na življenje.

Verjamemo, da bo predstava nasmejala vse generacije. Starejši bodo v njej prepoznali dragocene spomine na dediščino svojega kraja, mlajši pa bodo skozi komedijo odkrivali bogastvo običajev, ki so zaznamovali življenje njihovih prednikov. Če bo predstava prispevala k temu, da bo semiška ohcet živela tudi v prihodnje, ne le kot zgodovinski spomin, temveč kot del naše skupne identitete, bo naš namen dosežen.

Naj živi semiška ohcet!

Režiser Tadej Pišek