KC Semič dobrodošel v 21. stoletju!

Dragi ljubitelji kulture, smeha in dobre družbe – Kulturni center Semič je naredil velik korak naprej (no, pravzaprav klik!) in uradno vstopil v spletno prodajo vstopnic! 🎉 Zdaj si lahko svoj sedež zagotovite kar iz udobja kavča, z eno roko v čaju in drugo na miški – brez tekanja do blagajne in brez skrbi, da vas stric Jože prehiti v vrsti. 😄

In ker pri nas ni časa za dolgčas, so vstopnice že na voljo za kopico odličnih dogodkov:

🎭 HARVEY – premiera nove gledališke predstave Gledališke skupine Črnomelj

🎤 JAZBEČARI S PRIJATELJI – koncert, kjer bo oder pokal od energije, “bečarof” in dobre volje. 💃

👨‍👩‍👧‍👦 Film SMRKCI – popolna izbira za družinski kino dan! Pripeljite male (in velike) ljubitelje modrih junakov in doživite čarobno filmsko popoldne. 💙🍿

🤣 BRATA – komedija – Miha Šalehar in prvo hripavo grlo republike Matevž Šalehar Hamo se znajdeta pred novim izzivom – gledališčem. Leta odrov in medijskega življenja se zlijejo v komično pripoved o bratskih odnosih, o medijskih interpretacijah njunih življenj…

🎶 DOMAĆINI, DOBRI GOSTI TI DOJDOŠE – letni koncert Kulturno umetniškega društva Bela krajina.

🔥 Eva Boto – Kjer najbolj gori – koncert izjemne pevke, ki zna zanetiti čustva 😉.

💫 Torej – zdaj ni več izgovorov! Klik, klik, in vaša vstopnica je varno v žepu (no, v e-pošti).

👉 Poiščite jih na spletni strani Kulturnega centra Semič in si pravočasno zagotovite sedež na dogodkih, o katerih se bo še govorilo!

Kulturni center Semič – zdaj tudi online, še vedno pa s srcem doma. ❤️

Kako s športom poskrbeti za duševno zdravje?

🏃‍♀️ Zdrav duh je v zdravem telesu – pregovor, ki še kako drži! 🌿 Duševno blagostanje je tesno povezano z redno telesno aktivnostjo, in to ne le začasno. Študije potrjujejo, da imajo tisti, ki se že v mladosti redno ukvarjajo s športom, manj duševnih težav skozi vse življenje. 💪 A prav v obdobju, ko mladi prehajajo v srednjo šolo, se športna dejavnost pogosto zmanjša. Da bi to preprečili, so pri Evropski univerzitetni športni zvezi s partnerji v projektu YouMind pripravili smernice za duševno zdravje v športu mladih. 🧠

»Tako individualni kot ekipni športi so izjemno koristni za psihološko, socialno in kognitivno zdravje,« poudarjajo avtorji. Šport namreč zmanjšuje stres 😌, blaži simptome depresije 😢, zmanjšuje tesnobo 😬 in občutek osamljenosti 🤝. Redna telesna dejavnost pomaga tudi pri obvladovanju blagih do zmernih duševnih težav, kot sta depresija in anksioznost. Aerobna vadba in vadba za moč dokazano izboljšata razpoloženje, povečata samozavest ter pomagata pri sproščanju – učinki so primerljivi z meditacijo ali drugimi tehnikami sproščanja. 🌈

Poleg tega šport spodbuja občutek pripadnosti skupnosti. Ekipni duh, sodelovanje in skupni cilji mladim pomagajo razvijati empatijo, disciplino in občutek varnosti. Pomembno pa je, da okolje, v katerem se šport odvija, spodbuja pozitivne vrednote. ⚽

Avtorji smernic zato organizacijam, klubom in trenerjem svetujejo, naj ustvarijo vzdušje mojstrstva namesto vzdušja uspešnosti – torej naj se osredotočijo na trud, napredek in osebni razvoj, ne pa na zmago za vsako ceno. 🏅 Napake naj bodo priložnost za učenje, ne razlog za grajo. Trenerji naj mlade učijo vztrajnosti in reševanja problemov ter jim pomagajo razumeti, da so izzivi del rasti. 🌱

Pomemben del smernic je tudi osebni zgled. Trenerji in mentorji naj pokažejo, kako se sami spopadajo s stresom ali pritiski, in s tem mladim pokažejo, da je ranljivost povsem človeška. 💬 Ob tem pa naj ustvarijo varen prostor, kjer lahko vsak udeleženec izrazi svoja čustva – povezana s športom ali z vsakdanom. Redni pogovori in pristna skrb za posameznika so temelj zdrave športne skupnosti. 💖

Šport torej ni le gibanje telesa, temveč gibanje duha – in v tem je njegova resnična moč. 🌟

Iskanje moči v Semiču: zgodba o ljudeh, ki dajejo vse od sebe

Med 26. in 31. septembrom smo z Zavodom Voluntariat sodelovali v taboru SCI, kjer smo spoznali Roka in njegovo društvo za paraplegike ter nekatere člane.

Spodaj lahko preberete, kako je celotno izkušnjo doživljala naša prostovoljka Mathilda.

26. septembra smo se srečali v Ljubljani in ko so vsi že vstopali v avto, sem še vedno tekla k avtobusu – kot vedno zamujen. Medtem ko sem tekla za življenje, sem obžalovala, da sem spakirala toliko stvari, ki so me zdaj udarjale v hrbet z vso močjo polnega nahrbtnika. Toda ko sem dosegla avtobus, sem videla, da so bili vsi drugi prav tako naloženi kot jaz, in še niso niti odpeljali, tako da sem imela srečo. Po hitrem pozdravljanju nekaterih ljudi na avtobusu sem sedla poleg prijazne slovenske gospe po imenu Zdenka. Z njeno slabo angleščino in mojo neobstoječo slovenščino sva ugotovili, da mora moj nahrbtnik iti v prtljažnik. Tam sem sedela skupaj z Dennisom (članom), Angelo (ne preveč zgovorno mehiško prostovoljko, za katero smo hitro ugotovili, da v resnici ne govori angleško), Isabelle (ime sem si zapomnil po njenih besedah: »Je m’appelle Isabelle«) in seveda Rokom. Na drugem avtobusu so bili Sophia, Luca in njegov osebni asistent Matej. Zsuzsa, ki je prišla s svojim avtomobilom, je bila prijazna madžarska prostovoljka.

Potovanje se je začelo in naš prijazen voznik nas je odpeljal v Semič, kraj, kjer bomo preživeli naslednji teden. Hiša je bila lepa, čista in je imela čudovit, bogat in barvit vrt. Takoj, ko smo razložili prtljago in pomagali tetraplegikom in paraplegikom, ki so bivali z nami v hiši, smo šli nakupovat živila. Prevoz je bil … zanimiv. Običajno nakladanje avtomobila pomeni, da vse spravimo v vrečke in v prtljažnik. V tem primeru pa je to dobesedno pomenilo, da smo nakupovalne vozičke po rampi zvalili v minibus. Med vožnjo nazaj v hišo smo se vozičkov držali, kot da bi od tega bilo odvisno naše življenje – še posebej Rok, ki je sedel za enim vozičkom in ga držal na mestu.

Po razkladanju smo se preselili v svoje sobe in začeli malo razpakirati. Prevelika udobnost pa se mi je maščevala: medtem ko sem se namestila v sobi za prostovoljce, so se vsi komarji iz Semiča odločili prileteti v našo skupno spalnico za štiri osebe. Da bi dan lepo zaključili, smo se odpravili do bližnjega jezera, kjer smo – prostovoljci – lahko dobesedno prestopili mejo s Hrvaško. Kot je pojasnil Juri, še en član, ki je prišel s svojim avtomobilom: ena stran jezera je bila Slovenija, druga pa že Hrvaška. Po tem, ko smo se kot lačni medvedi lotili naročene pice, smo se odpravili na hitro hrvaško »imigracijo« in se nato vrnili po isti poti.

Ko smo se vrnili v hišo in načrtovali, kako se spoprijateljiti z divjimi mačkami, ki so krožile okoli ognjišča, je francoska gospa (seveda) že našla vino in sir. Dan se je končal in odšli smo spat – le da nas so zbudili vsi komarji, ki jih je Semič lahko ponudil. Tisto noč sem zbrala okoli šest pikov, a nisem vedela, da jih bo še veliko več …

Dnevi v Semiču so bili izjemno sproščeni. Mi, prostovoljci, smo pripravili zajtrk. Prispela sta Andor in Niek, dva druga paraplegika, ki sta prav tako člana društva. Ob 16. uri smo odprli drugo steklenico Jägermeisterja, saj je bila prva že skoraj prazna od prejšnjega večera. Tisti dan se nismo ravno spoprijateljili z mačkami, vendar so se nam približale – tako kot alkoholizem.

Tisto noč sem spala na kavču. Ker nisem imela kam drugam pobegniti, je bilo to moje edini skrivališče pred cesarji pekla – znanimi tudi kot komarji. Hlajenje pikov s fileti sleda iz pločevinke ni kaj dosti pomagalo, zato sem se preselila na kavč, kjer me je zjutraj zbudilo drsenje vrat dvigala. Da, stara hiša je imela dvigalo. Bila je popolnoma opremljena za paraplegike in kvadriplegike. V Rokovi predstavitvi naslednji dan smo izvedeli o različnih načinih, kako lahko ljudje postanejo ohromeli po poškodbi hrbtenjače. Nekateri člani so povedali svoje zgodbe – večinoma šokantne, vendar so pokazale, kako zelo se lahko življenje spremeni z enim samim dogodkom. V tem tednu smo spoznali soseda – nekdanjega župana Semiča, ki ima svojo vinsko klet.

Isabelle (francoska prostovoljka, ki je že nekaj ur po prihodu našla sir in vino) je od njega kupila vino in dobila naslov »sirarja«, kot smo ga imenovali. Ti zelo prijazni »sirarji« so nas kasneje obiskali, ko smo kupili še več vina, in Isabelle in našemu taboru prinesli celo svežo zelenjavo. Preveč prijazno! Da bi dopolnili prijaznost prebivalcev Semiča, so nas naslednji dan povabili na ogled vasi s konjsko vprego.

Končali smo pri pravljičnem zapuščenem mlinu, kjer je slap padal v z vodnimi lilijami poraščen bazen, ki se je prelival v reko, čisto kot steklo. Hladna, bleščeča voda je razkrila dno, poraslo s praprotjo, ki se je nežno pozibavala v toku. Na poti nazaj smo se peljali mimo industrijskega dela Semiča, ki je bil vsaj tako lep, če ne še lepši, čeprav ne morem razumeti kako, zato ga niti ne bom poskušala opisati. Tam je bilo veliko gradbišče in, zahvaljujoč Andorju, ki je prevajal iz slovenščine, obljuba 1000 novih delovnih mest.

V petek so se nekateri prostovoljci odpravili na hrib na pustolovski pohod. Jaz sem seveda potrebovala dodatno klobaso – kot pravimo v Nemčiji – kar pomeni posebno obravnavo. Na poti do prvega smerokaza sem bil trikrat pičena in sem se odločila, da se vrnem po repelent (hvala, Zsuzsa, da si mi rešila kožo). Po potenju na hribu, božanju mačkice, vdorom na zasebno lastnino zaradi razgleda in skorajšnjem vlomu v cerkev smo se spustili nazaj – tokrat po manj pohodniško prijaznem terenu. Na prvotni poti smo naleteli na vinarijo, njen vrt in spontano zabavo s drsenjem po zadnjici.

Izčrpani in premočeni od znoja smo končno prispeli do hiše. Po kratkem počitku in pripravi hrane z Zdenko in Rokovo novo osebno asistentko smo se odpravili na festival, ki je tisti vikend potekal v Semiču.

Tam smo videli mlado (resnično mlado) rock skupino – glavni pevec je bil star samo 14 let! Presenetljivo so bili precej dobri in smo naš teden proslavili s slovenskim pivom. Po poskusu palačinke in krompirčka smo se vrnili v hišo. Naslednje jutro smo se zbudili z rahlo mačkobo, vendar dovolj motivirani, da si ogledamo godbo na pihala, ki je tisti dan igrala. Čudna kombinacija, vendar je delovala.

Tisti večer, pred odhodom na koncert, sem sprejela težko odločitev: da bi ustavila nenehno srbenje, sem se moral opeči – ali natančneje, opekla sem se z repelentom proti komarjem. Na žalost je to pomenilo isto. Po tem, ko sem izgubil nekaj kože zaradi vročega noža, smo se ponovno srečali v skupni sobi, da bi zaključili delovni tabor. Rok nam je izročil potrdila, kar je bilo res lepo.

Skupaj lahko rečem, da sem se veliko naučila o poškodbah hrbtenjače – na primer, da je 70 % pacientov moških in le 30 % žensk, predvsem zaradi tveganega vedenja. Vsak paraplegik ima drugačno stopnjo paralize, vsi pa so izjemno odločni, da se znajdejo v svetu, ki očitno ni ustvarjen zanje. Ena nepričakovana stvar, ki sem se jo naučila: nekateri ne morejo jesti tacosov, ker so njihove roke paralizirane in niso dovolj funkcionalne, da bi jih lahko pravilno držali. Torej – tisti dan ni bilo južnoameriške hrane A so se znašli, kot vedno.

P.S. Na svojem telesu sem naštela skupaj 30 pikov komarjev. Ne vem, kako je bilo z drugimi, ampak komarji v Semiču so se med našim bivanjem tam zagotovo dobro najedli. Kljub pikom smo se odlično zabavali!

Avtor: Voluntariat

NSi predlaga študentski s.p. za podjetne študente?

📘 Nova Slovenija (NSi) je v državni zbor vložila predlog zakona o študentskem s.p.-ju, s katerim želi mladim olajšati vstop v svet podjetništva 💡 in jim omogočiti lažji prehod v samostojno življenje. Pobuda izhaja iz akcije Mlade Slovenije, podmladka NSi, ki je med mladimi zbrala široko podporo in pokazala, da si mladi želijo več svobode pri ustvarjanju svojih priložnosti. 🙌

Predsednik NSi Jernej Vrtovec je ob tem poudaril: »Pustimo mladim, da ustvarjajo, se osamosvojijo in uresničijo svoje ideje. 🎯 S tem zakonom želimo dati veljavo delu in ustvarjalnosti ter nagraditi trud mladih ljudi.« Mlada Slovenija je namreč v kampanji zbrala več kot tisoč podpisov podpore, kar kaže na močno zanimanje mladih za podjetniško pot. 🖋️

Predsednik Mlade Slovenije David Tomažin je izpostavil, da pobuda med mladimi naleti na veliko razumevanja: »Vsak, do katerega smo pristopili, je pobudo poznal in jo podprl. Mladi potrebujejo priložnost, da delajo in razvijajo svoje ideje.« 🚀 Dodal je, da bo NSi vztrajala pri sprejetju zakona – če ne v tem mandatu, pa v naslednjem. 💪

Kaj pa študentski s.p. dejansko prinaša? 🤔 Po trenutni zakonodaji študent, ki odpre s.p., izgubi številne ugodnosti – zdravstveno zavarovanje po starših, štipendijo, družinsko pokojnino, subvencionirano bivanje, prehrano, prevoz, starši pa izgubijo davčno olajšavo. Novi zakon bi to spremenil. Študent bi ohranil vse te pravice 🧾, hkrati pa bi imel nižje začetne prispevke in davčne obveznosti.

Sistem bi temeljil na belgijskem modelu – do prihodkov v višini letne minimalne plače bi študent ohranil status in ugodnosti, prispevke pa bi plačeval podobno kot pri popoldanskem s.p.-ju. Če bi prihodke presegel, bi prešel na redni sistem obveznosti. Poleg tega zakon predvideva delno oprostitev prispevkov za pokojninsko zavarovanje v prvih dveh letih poslovanja, kar bi mladim omogočilo lažji začetek podjetniške poti. 💼

Po besedah Vrtovca je delo prek študentske napotnice trenutno preveč obremenjeno z davki 💸 in ne omogoča opravljanja vseh dejavnosti. Študentski s.p. pa bi mladim odprl vrata do večje ustvarjalnosti, izkušenj in osebne rasti. 🌱

»Gre za pomemben korak k bolj podjetni prihodnosti mladih,« zaključuje Vrtovec. 🌟

Besedilo predloga zakona najdeš tukaj.

Mentalno zdravje slabše med mladimi

😔 Kriza srednjih let – nekoč simbol notranjega nemira in iskanja smisla – danes izginja. A ne zato, ker bi bili ljudje v srednjih letih bolj zadovoljni, temveč zato, ker se je kriza pomaknila navzdol po starostni lestvici. 📉 Današnji trend kaže, da je mentalno zdravje najšibkejše v mladosti, s starostjo pa se paradoksalno izboljšuje. 🧠 Mladi se očitno spopadamo z globljimi težavami kot generacije pred nami.

Znanstveniki že več kot desetletje spremljajo tako imenovano krivuljo življenjskega zadovoljstva, ki ima obliko črke U. 🔄 Zadovoljstvo od otroštva do približno 50. leta upada, nato pa se znova dvigne. To velja v razvitih državah in državah v razvoju – od Evrope do Azije in Južne Amerike. 🌍 Toda zadnja leta kažejo, da se ta krivulja spreminja: padec zadovoljstva v srednjih letih izginja, ker je nezadovoljstvo mladih postalo toliko večje. 😟

Raziskave iz ZDA in Velike Britanije so razkrile, da mladi doživljajo izrazito nižje zadovoljstvo in večjo stopnjo anksioznosti kot kdaj prej. Posledično se zdi, da so ljudje v 40. in 50. letih bolj srečni – v resnici pa so le mlajši precej bolj obremenjeni. 📊 Globalna analiza, ki je zajela več kot dva milijona ljudi iz 44 držav, potrjuje, da gre za svetovni pojav. Mladi od Japonske do Slovenije poročajo o več stresu, depresiji in občutku brezupa. 🌏💬

Zakaj se to dogaja? Razlogi so večplastni. 🧩 Med najpogosteje omenjenimi so slabše karierne možnosti in negotovost na trgu dela 💼, posledice pandemije COVID-19, ki je povečala občutek izoliranosti 😷, ter pretirana uporaba družbenih omrežij, ki spodbuja primerjanje in znižuje samopodobo 📱. Dodajmo še pomanjkanje dostopne pomoči za duševno zdravje, in slika postane jasnejša – čeprav še zdaleč ne popolna.

Strokovnjaki poudarjajo, da gre za resen družbeni izziv, ki zahteva hitro ukrepanje. 🚨 Mladi potrebujejo podporo, razumevanje in orodja, s katerimi lahko razvijajo odpornost in iščejo ravnovesje med pričakovanji, realnostjo in lastno vrednostjo. 💬💪

Kriza srednjih let se torej ni končala – le preselila se je drugam. In zdaj trka na vrata mladih, ki si zaslužijo več pozornosti, posluha in pomoči. ❤️‍🩹

Odprt je že 20. natečaj »Za ženske v znanosti« za mlade znanstvenice

🔬 V ponedeljek so se odprle prijave na natečaj nacionalnega programa L’Oréal-UNESCO »Za ženske v znanosti« 2026. 🌟 Za priznanje v enkratnem znesku 5.000 evrov se lahko potegujejo perspektivne mlade raziskovalke s področja naravoslovnih znanosti, biotehnike ali medicine. 🧬

Natečaj v organizaciji L’Oréal Adria, Slovenske nacionalne komisije za UNESCO in Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije vabi raziskovalke, ki so v študijskem letu 2025/2026 v zaključni fazi doktorskega študija, svoje raziskovanje opravljajo na eni od slovenskih raziskovalnih ustanov in niso starejše od 35 let. 📚 Prijave so možne do 10. novembra 2025. Tako se bodo marca prihodnje leto 55 raziskovalkam, ki jih je program v svojih 20 letih delovanja že podprl, pridružile še tri nove. 👩‍🔬

Program L’Oréal-UNESCO »Za ženske v znanosti« opozarja na pomen žensk v znanosti že več kot četrt stoletja. 🌍 Gre za edini program, ki nagrajuje znanstveno odličnost žensk po vsem svetu. V 27 letih partnerstva sta L’Oréal in UNESCO razvila tri posebne programe podpore, ki so nagradili več kot 4.400 znanstvenic v več kot 140 državah. Od leta 2006, ko je program zaživel v Sloveniji, je nagradil tudi 55 raziskovalk iz naše države. 🏅

Podatki kažejo, da je Slovenija še vedno pod evropskim povprečjem po številu diplomantk na področju STEM. 🖥️ Leta 2023 je bil med vpisanimi dijakinjami najvišji delež v naravoslovju, matematiki in statistiki (52 %), medtem ko je na področju tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva le 11 %, na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij pa le 6 %. 📊 Čeprav se je število študentk na področjih STEM v zadnjih letih zvišalo, je Slovenija leta 2022 beležila 15,5 diplomantk na 1.000 prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 16,7. 🇸🇮

Ob 20-letnici nacionalnega programa partnerji projekta želijo znanost približati tudi osnovnošolcem. ✨ Poseben dogodek Svetilke znanosti: Dan radovednosti bo 10. oktobra 2025 v Hiši eksperimentov, kjer bodo prejemnice priznanj predstavile svoje raziskovalno delo in navdihnile mlajše generacije k razmišljanju o znanstvenih poklicih. 🧪🔍

Program tako združuje nagrajevanje mladih raziskovalk, promocijo žensk v znanosti in spodbujanje radovednosti pri najmlajših – vse za bolj svetlo in raziskovalno prihodnost. 🌟👩‍🎓