Romarska cerkev svetega Lovrenca na Smuku ima dolgo zgodovino. Smuški graščak Lichtenberg je pred več stoletji cenil lep razgled in spokojnost, ki se ponujata na Smuku. V bližini svojega gradu je zato zgradil grajsko kapelo, ki pa jo Valvasor že omenja kot cerkev svetega Lovrenca na Smuku. K njej vodi znamenita smuška romarska pot. Nekdaj so jo množično obiskovali ljudje iz cele Bele krajine in s Hrvaške. Da je cerkev romarska, razkriva lopa pred njenim vhodom.

Nad vhodom v cerkev svetega Lovrenca na Smuku je vzidana kamnita plošča z letnico 1687. Njen zapis v latinščini navaja, da je grof Lichtenberg takrat zgradil svetišče v čast Materi Božji. Lichtenbergi so si ga izbrali za svoje zadnje počivališče, o čemer priča kamnita nagrobna plošča z njihovim grbom, ki je vzidana v tlak prezbiterija.

Ni natančno znano, kdaj so to cerkev posvetili sv. Lovrencu. Težko pa je tudi ugotoviti, kdaj so se tukaj pričela romanja k Materi Božji. To se je najverjetneje zgodilo takrat, ko so kapelo povečali in jo prezidali v cerkev. Čaščenje smuške Marije je v srednjem veku preraslo v pravo ljudsko romanje in tako je ostalo do današnjih dni.

Glavni romarski shod je na nedeljo okrog sv. Lovrenca (10. avgusta). Ta dan je za številne generacije Semičanov pomemben praznik, domačini ga imenujejo Smočko žegnanje. Verniki se takrat priporočajo smuški Mariji in ji zaupajo svoja bremena.

V cerkvi svetega Lovrenca na Smuku ni obilja dragocenih umetnin, zanimiv in poseben pa je običaj, da v njej hkrati častijo dve sveti osebi. Potem ko počastijo svetega Lovrenca v oltarju, zakrijejo njegov kip s sliko brezjanske Marije in se poklonijo tudi njej. Verniki se v cerkvi poklonijo tudi znamenitemu kipu smuške Marije.

Ljudje so nekdaj k smuški Mariji romali peš, bolj premožni pa z zapravljivčki. V culah in košarah so s seboj nesli malico in jo po maši pojedli skupaj z družino v senci bližnjega gozdička.

Smočko žegnanje ima za Semič poseben pomen, saj poleg verske vsebine ljudem omogoča tudi prijetno druženje in ohranjanje starodavne tradicije. Še danes ga obišče zelo veliko romarjev.

Foto: Uroš Novina